 |
| Matija Čop |
Matija Čop, slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in
književni kritik, * 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri
Tomačevem.
Rodil se je v Poharjevi hiši v središču Žirovnice kmečkim
staršem in postal prvorojenec zakoncema Čop. Očetu je bilo ime Matija, materi
pa Elizabeta.
Poleg navedenih letnic sta Čopovo življenje zaznamovala še
dva pomembna dogodka. Prvi se je zgodil leta 1807 (začetek Čopovega šolanja) in
drugi leta 1820 (začetek Čopovega službovanja). Najpomembnejše življenjsko obdobje
zanj pa je bilo od leta 1831 do leta 1835, ko je imel najtesnejše
prijateljevanje s Francetom Prešernom.
Nižjo in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Šolanje je
nato nadaljeval v Ljubljani in na Dunaju, kjer je tri leta študiral tedanjo
»filozofijo«. Leta 1817 se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta 1820
bogoslovec. Nato je postal gimnazijski profesor na Reki (1820-1822) in v Lvovu
(1822-1827), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski pripravnik na
univerzi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom
gimnazijskega profesorja. Leta 1828 je sprejel mesto licejskega knjižničarja in
po letu 1831 je opravljal le to službo.
Leta 1835 je Matija Čop tragično umrl med kopanjem v reki
Savi. Prijatelj France Prešeren mu je posvetil pesnitev Krst pri Savici,
elegijo V Spomin Matije Čopa in mu zložil nagrobni napis.
Prvi pouk je Matija dobil (tako kakor nekaj let pozneje
Prešeren) v župnišču na Rodinah, ker prave šole takrat še ni bilo niti na
Rodinah niti na Breznici. Jeseni leta 1807 je odšel v Ljubljano v prvi razred
tedanje ljudske šole. Doma ni imel stika z nemščino, zato je imel v obeh
razredih težave zaradi nemškega jezika. Zgodaj spomladi leta 1809 so zaradi
bližajočih se francoskih čet vse šole v Ljubljani zaprli in Čop se je vrnil
domov v Žirovnico. Kakor se čudno sliši, je bila to zanj sreča. V Mostah, v
sosednji vasi, je tedaj živel stari oče pisatelja Janka Kersnika, Janez Krstnik
Kersnik, ki je bil sicer profesor na ljubljanskem liceju, je bil takrat star 26
let. Ta je malega Matijo v mesecih od spomladi do pozne jeseni leta 1809
poučeval tisto snov, ki mu je v šoli delala težave, zlasti nemški jezik.
Kersnik je bil odličen učitelj, saj je bil Čop od tretjega razreda dalje
vseskozi odličen učenec.
Jeseni leta 1810 se je vpisal na gimnazijo, jo leta 1814
dokončal z najboljšim uspehom in nato v naslednjih dveh letih na ljubljanskem
liceju dovršil še prva dva razreda filozofije. Že v Ljubljani se je temeljito
naučil francoščine, z italijanščino pa se je seznanil že v ljubljanskih
gimnazijskih razredih. Jeseni leta 1816 je odšel na Dunaj in doštudiral še
tretji letnik filozofije. To je bil eden od pogojev, ki jih je Čop moral
izpolniti, če je hotel postati gimnazijski profesor. To leto je temeljito
izkoristil; bil je stalni gost dunajskih knjižnic, prebral vse tisto, kar mu v
Ljubljani ni bilo dostopno, se ukvarjal z estetiko. Na Dunaju se je seznanil z
Jernejem Kopitarjem, ki so ga imeli tedaj za najbolj izobraženega Slovenca.
Iz Čopovih zapiskov vemo, da se je med drugim v tem času
ukvarjal s staro provansalsko trubadursko literaturo, ker so ga prav stare
književnosti (že zaradi poznanja latinske in grške literature, obeh jezikov se
je naučil na ljubljanski gimnaziji) nadvse privlačile, seznanjal se je tudi z
angleško in špansko književnostjo. Posebno ga je navdušila lepota romanskih
pesniških oblik, a ne samo oblika, tudi vsebina italijanskih (že ob koncu
gimnazijskih let je bral Danteja), španskih in provansalskih pesniških
stvaritev, ki jih ni dojemal samo kot človek, ampak predvsem z estetskih
stališč. Zato je hotel vsako delo brati v izvirniku, poznati je moral vse
jezike, v katerih je bral tako stara kot sodobna literarna dela.
Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je odločil za
študij bogoslovja, a kot privatist. V tem času se je seznanil s hebrejščino, se
izpopolnil v znanju grščine, poslušal Metelkova predavanja o metriki in
poetiki. Ves čas je čutil, da duhovniški poklic ni zanj, zato je leta 1818
napravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji.
Medtem ko je leta 1820 čakal na ugodno rešitev svoje prošnje
za profesorja klasičnih jezikov, se mu je ponudila izjemna prilika, da se nauči
portugalskega jezika in te mesece čakanja je izkoristil za učenje pri
portugalskem menihu v samostanu v Škofji Loki.
V jeseni leta 1820 se je Matiji uresničila želja in dobil je
mesto profesorja na gimnaziji na Reki. Zaposlil se je, vendar šolanja jezikov
nikoli ni opustil. Kadar se mu je ponudila priložnost za učenje novega tujega
jezika, jo je nemudoma izkoristil.
