Primož Trubar

Primož Trubar

Primož Trubar se je rodil junija v letu 1508 ali 1509 na Rašici pri Velikih Laščah v Vojvodini Kranjski, ki je bila pod nadzorom Habsburžanov, oziroma v neposredni bližini vasi. Kraja in datuma rojstva se ne da zagotovo določiti, ker krstnih matičnih knjig takrat še niso poznali; uporabljali pa so tudi staro koledarsko štetje. Ni bil rojen na lokaciji mlina, kjer je danes muzej, ampak v nekdanjem Šklopovem mlinu, ki je stal vsaj 400 m vstran, više ob istem potoku. Ostanke tega so lastniki v zadnjih letih podrli. Po očetu se je pisal Malnar (mlinar), Truber oziroma izvorno Trobar pa se je pisala njegova mati. Primož je ta priimek prevzel najpozneje leta 1526. Od leta 1528 naprej se je v pismih dosledno podpisoval Truber in ne Trubar.

Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se je šel šolat za duhovnika, zato je nadarjeni mladenič pri dvanajstih letih za vedno odšel iz rojstnega kraja. Eno leto se je šolal na Reki, nato dve leti v Salzburgu, kjer je pridobival temeljno izobrazbo gramatike, dialektike, retorike in nemščine. Od tam je odšel v Trst pod tutorstvo rimskokatoliškega škofa Pietra Bonoma, kjer je prišel v stik s humanističnimi pisatelji, še posebej z Erazmom Roterdamskim.

Ko je bil star devetnajst let, mu je tržaški škof Pietro Bonomo dodelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Jeseni 1527 je Bonomo Trubarja napotil na študij na Dunaj. Zaradi vojske osmanskega imperija, ki se je bližala Dunaju, je bilo ogroženo in oteženo življenje v mestu. Zato se je jeseni 1529 vrnil k škofu v Trst. Tam je maševal in pridigal v minoritski cerkvi. Leta 1530 ga je škof posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v župniji sv. Martina v Laškem. Duhovno službo je tam opravljal v skladu s katoliškim obredom, vendar so njegove zgodnje pridige že spominjale na pridige Erazma Rotterdamskega. Prenavljal je cerkve in župnišča v Celju, Laškem in drugje.

V Ljubljano se je vrnil leta 1536 in postal škofijski vikar. V mestu je pridigal slovensko in nemško.  Zaradi njegovih nazorov se je leta 1540 zganil deželni glavar Nikola Juršič. Trubar bi skoraj pristal v ječi, vendar so ga somišljeniki pravočasno posvarili. Zaradi preganjanja se je ponovno zatekel v Trst k Bonomu. Tam se je poglobil v teološke spise švicarskega reformatorja Calvina. Bonomo je ljubljanskega škofa Kacijanarja kmalu prepričal, da je Trubarja imenoval za kanonika. V novo službo je tako stopil leta 1542, znova v Ljubljani.

Pod novim škofom Urbanom Textorjem, ki je bil vnet katolik, je dobil službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Tam naj bi uredil gospodarstvo župnije. Škof Textor pa se je odločil obračunati s protestanti, ki jih je dal pozapreti in postaviti pred sodišče. Trubar je bil spet pravočasno obveščen in lahko se je skril na varno. Po nekaj mesecih skrivanja ga je ljubljansko cerkveno sodišče izobčilo, mu zaplenilo hišo v Ljubljani (sedanji Levstikov trg), šentjernejsko župnijo in celjski beneficiat, posvetno deželno sodišče pa ga je obsodilo na zapor. Leta 1548 je tako moral pobegniti v Nemčijo, z begom pa je postal tudi deželni odpadnik.

Še istega leta se je odpravil v Nürnberg. Vodilni teolog in mestni pridigar Veit Dietrich je postal njegov mentor in pod njegovim vodstvom se je Trubar hitro vključil v luteransko skupnost v mestu. Sredi maja 1548 je dobil službo pastorja v Rothenburgu. Tam si je tudi ustvaril družino z Barbaro Sitar, s katero je imel štiri otroke. Kmalu po letu 1550 je Trubar dobil župnijo v Kemptnu, kjer je deloval med letoma 1553 in 1561. V Bad Urachu je služboval pred odhodom v Ljubljano in se po dveh mesecih bivanja v Ljubljani (1561) vrnil v Bad Urach. V mestu je ustanovil tiskarno za tiskanje knjig v glagolici in cirilici. Po ponovnem izgnanstvu iz Ljubljane zaradi Cerkovne Ordninge je kot superintendent nekaj časa bival v mestu Lauffen in se kasneje ustalil v Derendingenu, kjer je živel in služboval vse do svoje smrti. Pokopan je bil v cerkvi sv. Gala.